Cerkev sv. Štefana v Ribnici stoji na mestu starodavne prednice, ki je bila večkrat porušena in prezidana. Iz zapisov dekana Antona Skubica razberemo, da je bila prvotna ribniška župnijska cerkev zgrajena vsaj okoli leta 1000. Sklepati smemo, da je bil sočasno z njo zgrajen tudi ribniški grad. Ta prvotna cerkev je stala do leta 1340, ko jo je, kakor navaja Skubic, "morda porušil grozni potres, da so morali pozidati novo." V tej cerkvi je obstajal stranski oltar sv. Jurija. Tedaj so bili gospodarji Ribnice Ortenburžani: Oton V. in Oton VI. Znan nam je tudi tedanji ribniški vikar Janez (1347). Neka listina iz leta 1366 nam pove, da je tega leta, torej več kot 25 let po omenjenem potresu, stranski oltar sv. Jurija še stal, torej smemo sklepati, da prvotna cerkev ni bila popolnoma porušena, ampak le zelo poškodovana. Obnovili so jo Ortenburžani kot njeni cerkveni patroni.

Leta 1415 je grozovit požar upepelil ves trg, trideset let kasneje pa je ponovno pogorela polovica trga. V tem času je bila mogoče ponovno porušena tudi prvotna cerkev. Novo so najbrž postavili Celjski grofje (Herman II., Friderik II.) kot cerkveni patroni v letih 1418 - 1456. Iz te dobe sta nam znana ribniška župnika Martin in Gašper. Ta cerkev, ki je stala še v Valvazorjevem času (okoli leta 1680), pa ni več imela stranskega oltarja sv. Jurija, kar bi pomenilo, da je bila nova, torej druga cerkvena stavba.

Župnijska cerkev za časa Valvazorja

Morebiti ni preveč drzno, ako sklepamo, da je patriarhov vikar pičenski škof Martin leta 1454, ko je posvetil oltar v ribniški grajski kapeli, istočasno posvetil tudi takrat novo ribniško župnijsko cerkev. Če domneva drži, je ob tej priložnosti gotovo umestil prvega znanega ribniškega naddiakona Klemena.

Župnijska cerkev za časa dekana Ignacija Holzapfla

Tretjo stavbo župnijske cerkve je v letih 1866/68 na novo postavil dekan Ignacij Holzapfel s sodelovanjem in prispevki vseh župljanov. Ribnica je bila v tistem času še "cesarska" fara in je bil njen patron avstrijski cesar.

Dekan Ignacij Holzapfel je bil zelo podjeten gospodar. Ustno izročilo trdi, da je prvotno nameraval ves svoj denar porabiti za gradnjo nove cerkve. Ob konkurenčni razpravi pa je menda zahteval, da mora biti nova cerkev zgrajena na mestu stare, obrnjene z glavnim oltarjem proti vzhodu. S to svojo zahtevo pa ni prodrl in je oblast določila, da je glavni oltar v smeri proti jugu in glavni vhod na glavno cesto. Zaradi tega je svojo gotovino namenil v drug namen. V svojem volilu je zapustil kar 50.000 goldinarjev kot svoj prispevek za gradnjo gluhonemnice v Ljubljani.

Dekan Holzapfel je z neizmerno požrtvovalnostjo in z velikanskimi težavami spravil novo cerkev pod streho, popolnoma dokončati pa mu je ni bilo dano, ker mu je sredi dela pljučnica pretrgala nit življenja. Poleg ribniške župnijske cerkve je drugi spomenik njegove radodarnosti gluhonemnica v Ljubljani. Holzapfla imamo po pravici za pravega ustanovitelja tega zavoda. Gluhonemnici je namreč ob svoji smrti zapustil vse svoje premoženje, ki je takrat znašalo 52.962 goldinarjev. Povod za to velikodušno potezo je treba iskati v njegovem plemenitem srcu. Z bridkostjo je ugotavljal, da se je morala slovenska gluhonema mladina šolati in vzgajati v tujih zavodih, ki so jo versko in narodno odtujevali od slovenskih izročil. To ga je tako bolelo, da je v njegovem plemenitem srcu vzkalila misel na gradnjo prve take vzgojne ustanove na slovenskih tleh, šole za gluhoneme v slovenskem jeziku in čustvovanju. Ta njegova zamisel je bila uresničena šele leta 1900, ko je bila gluhonemnica v Ljubljani zgrajena v glavnem s Holzapflovimi denarnimi darovi.

V času gradnje sedanje ribniške cerkve so hranili Najsvetejše v kapelici iz lesa, ki je bila med novo cerkvijo in nekdanjim župniščem. Ob nedeljah in praznikih so imeli župljani sv. mašo v podružni cerkvi v Hrovači za južni del župnije in pri Sv. Križu za severni del.

29. oktobra 1866 je tedanji stolni prošt in generalni vikar Anton Kos blagoslovil temeljni kamen. Ta izredno pomemeben dogodek je zapisan v posebni listini, ki so jo vzidali v vogelni kamen in se glasi takole: "Za Pija IX., rimskega papeža, Franca Jožefa I, avstrijskega cesarja, Jerneja Vidmarja, ljubljanskega knezoškofa, Ignacija Holzapjelna, dekana in župnika ribniškega, in njegovih dveh kaplanov Riharda Franka in Matija Smoleja so tej cerkvi, katero zidajo ribniški farani sv. Štefanu, papežu in mučencu na čast, na svoje stroške in s pomočjo cesarjevo, na mesto prejšnje prastare in veliko pretesne, vpričo silne množice faranov slovesno blagoslovili in vložili ta temeljni kamen Anton Kos, ljubljanske stolne cerkve prošt in škofov vikar.

V spomin tega imenitnega dneva smo v ta kamen vložili zapečateno puščico ter vanjo dali:

• To pismo, pisano na koži.

• Štiri kamenčke (in sicer: enega iz Olske gore, enega iz gore Tabor, enega iz vrta Getsemani in enega iz "Ecce Homo" oboka, nedavno izkopanega, na katerem je Kristus stal). Te kamenčke je prinesel iz svete dežele Luka Jeran, kaplan v Trnovem v Ljubljani.

• Zemljevid in popis Ribniške doline od leta 1864.

V Ribnici na zidališču nove cerkve, 29. oktobra 1866. le ta. "

Gradbena dela so hitro napredovala, saj je bila cerkev dograjena v dveh letih. 8. novembra 1868 jo je blagoslovil stolni dekan Janez Zlatousti Pogačar, kasnejši ljubljanski knezoškof.

Po smrti dekana Holzapfla je nadaljeval z deli pri novi cerkvi dekan Martin Skubic, ki je bil umeščen v ribniško župnijo 14. oktobra 1868. Veliko cerkev je bilo potrebno vso opremiti, kar je bilo veliko delo naslednjih desetletij. Najprej so za maševanje začasno postavili kar oltar iz stare cerkve.

Ribniška župnijska cerkev je ena največjih cerkva v ljubljanski nadškofiji in Sloveniji. V dolžino meri 50 m , široka je 22 m in visoka v prezbiteriju 16,6 m ter v ladji 18 m. Galeriji merita 30 x 5 m. Cerkev je sezidana v historičnem romanskem slogu. Podobne cerkve iz te dobe so še na Vrhniki, Boštanju in Zagorju.

Ne le zunanjost, tudi notranjost ribniške cerkve s svojo opremo razodeva njeno mogočnost.