Ob godu sv. Cecilije
Nadškof Stanislav Zore je v soboto, 15. 11. 2025 ob zaključnem nastopu več zborov v Ljubljanski stolnici pevce nagovoril takole: Dragi pevci, spoštovani pevovodje, spoštovani organisti in glasbeniki, spoštovani vsi, ki slavite Boga in nagovarjate ljudi z lepoto zvoka in besede, z močjo navdiha in ponižnega služenja Navdihovalcu.
Iskreno vas pozdravljam v stolnici sv. Nikolaja ob jubileju cerkvenih glasbenikov. Sveto leto, v katerega smo vstopili konec lanskega leta na nedeljo Svete Družine, je v praznovanje in na romanje povabilo tudi vas, ki s svojo glasbo bogatite bogoslužje po naših cerkvah in z vsako skladbo povabite ljudi, da dvignejo srca kvišku, da jih dvignejo k Bogu.
V svojem sodelovanju pri bogoslužju morate vedno ustvarjati trenutek, ko se glasovi združijo, instrumenti uskladijo in ko občestvo v resnici postane občestvo – nič več večja ali manjša množica posameznikov, ampak občestvo, ki ga je Bog povezal v eno družino, da bi se mu zahvaljevala, ga častila in da bi ga posledično tudi prinašala svetu, da bi ga oznanjala ljudem našega časa.
Naj mi bo dovoljeno spomniti na stavek, ki ga pevci vedno radi slišijo: namreč, da kdor lepo poje, dvakrat moli. In moram pritrditi, da je to res. Vendar pa pod enim pogojem: da moli pesem, oziroma da poje molitev. Vse pesmi, ki jih prepevate med svetimi mašami, med delitvijo zakramentov in tudi med raznimi pobožnostmi, so molitve. Besedila nam govorijo o Bogu, o Mariji ali o svetnikih, o evharistični skrivnosti, o časih bogoslužnega leta — vsako besedilo na svoj način pripravlja srce, da sprejme povabilo od zgoraj, obenem pa povabi srce, da se podarja vsemogočnemu Bogu. Zato vas prosim, da teh molitev nikoli ne pozabite; naj ne bodo samo spremljava melodiji in harmoniji, ampak naj bodo vsebina, ki skozi glasbo postane se bolj nagovarjajoča in navdihujoča.
Ob tem mi prihaja na misel spodbuda, ki jo je sv. Frančišek Asiški namenil svojim bratom, ko jih je spodbujal, kako naj molijo. Kadar skupaj molijo, jih spodbuja, naj pri tem “ne pazijo toliko na ubranost glasov, pač pa na sozvočje duha, da bo glas soglašal z duhom, duh pa z Bogom. Tako bodo mogli s čistim namenom ugajati Bogu in ne bodo s sladkostjo glasu skušali božati ušesa ljudstva” (Pismo celotnemu redu, 41-42).
Prav ta ubranost src, o kateri govori sv. Frančišek, je sporočilo, ki ga svet razume, ne da bi potreboval tolmačenja in opombe pod črto. Ubranost src, v kateri vsa obdarovanost izvajalcev, vse barve glasov in vsa pisanost instrumentov, ko nihče več ne išče samega sebe, ampak se na nek način zgodi to, o čemer piše Janez v Razodetju: “Peli so pesem Božjega služabnika Mojzesa in pesem Jagnjeta: Velika in čudovita so tvoja dela, Gospod, Bog, vladar vsega. Pravična in resnična so tvoja pota, kralj narodov!”
Dragi pevci in glasbeniki, kakor pri petju povzdigujete srca in glasove, da se dvigajo k Bogu, tako vas sedaj povabim, da sklonite glave za Gospodov blagoslov, da bo vaša pesem še naprej ena sama hvalnica Bogu Najvišjemu.
Iskreno vas pozdravljam v stolnici sv. Nikolaja ob jubileju cerkvenih glasbenikov. Sveto leto, v katerega smo vstopili konec lanskega leta na nedeljo Svete Družine, je v praznovanje in na romanje povabilo tudi vas, ki s svojo glasbo bogatite bogoslužje po naših cerkvah in z vsako skladbo povabite ljudi, da dvignejo srca kvišku, da jih dvignejo k Bogu.
V svojem sodelovanju pri bogoslužju morate vedno ustvarjati trenutek, ko se glasovi združijo, instrumenti uskladijo in ko občestvo v resnici postane občestvo – nič več večja ali manjša množica posameznikov, ampak občestvo, ki ga je Bog povezal v eno družino, da bi se mu zahvaljevala, ga častila in da bi ga posledično tudi prinašala svetu, da bi ga oznanjala ljudem našega časa.
Naj mi bo dovoljeno spomniti na stavek, ki ga pevci vedno radi slišijo: namreč, da kdor lepo poje, dvakrat moli. In moram pritrditi, da je to res. Vendar pa pod enim pogojem: da moli pesem, oziroma da poje molitev. Vse pesmi, ki jih prepevate med svetimi mašami, med delitvijo zakramentov in tudi med raznimi pobožnostmi, so molitve. Besedila nam govorijo o Bogu, o Mariji ali o svetnikih, o evharistični skrivnosti, o časih bogoslužnega leta — vsako besedilo na svoj način pripravlja srce, da sprejme povabilo od zgoraj, obenem pa povabi srce, da se podarja vsemogočnemu Bogu. Zato vas prosim, da teh molitev nikoli ne pozabite; naj ne bodo samo spremljava melodiji in harmoniji, ampak naj bodo vsebina, ki skozi glasbo postane se bolj nagovarjajoča in navdihujoča.
Ob tem mi prihaja na misel spodbuda, ki jo je sv. Frančišek Asiški namenil svojim bratom, ko jih je spodbujal, kako naj molijo. Kadar skupaj molijo, jih spodbuja, naj pri tem “ne pazijo toliko na ubranost glasov, pač pa na sozvočje duha, da bo glas soglašal z duhom, duh pa z Bogom. Tako bodo mogli s čistim namenom ugajati Bogu in ne bodo s sladkostjo glasu skušali božati ušesa ljudstva” (Pismo celotnemu redu, 41-42).
Prav ta ubranost src, o kateri govori sv. Frančišek, je sporočilo, ki ga svet razume, ne da bi potreboval tolmačenja in opombe pod črto. Ubranost src, v kateri vsa obdarovanost izvajalcev, vse barve glasov in vsa pisanost instrumentov, ko nihče več ne išče samega sebe, ampak se na nek način zgodi to, o čemer piše Janez v Razodetju: “Peli so pesem Božjega služabnika Mojzesa in pesem Jagnjeta: Velika in čudovita so tvoja dela, Gospod, Bog, vladar vsega. Pravična in resnična so tvoja pota, kralj narodov!”
Dragi pevci in glasbeniki, kakor pri petju povzdigujete srca in glasove, da se dvigajo k Bogu, tako vas sedaj povabim, da sklonite glave za Gospodov blagoslov, da bo vaša pesem še naprej ena sama hvalnica Bogu Najvišjemu.
