PASTIRSKO PISMO OB ZAČETKU POSTNEGA ČASA ZA LJUBLJANSKO NADŠKOFIJO

Romarji upanja skozi postni čas
7. nedelja med letom, 23. februar 2025

Dragi bratje in sestre, dragi romarji upanja.

Pred nami je začetek postnega časa. Letos bo njegovo obhajanje zaznamovalo sveto leto, v katero smo vstopili na sveti večer preteklega božiča. Kakor sveto leto tako je tudi postni čas romanje, ki je usmerjeno k izpolnitvi v dosegu cilja.

Kaj pa je cilj romanja? To vprašanje si je potrebno postaviti, če nočemo, da bi se romanje spremenilo v navadno potovanje, v verski turizem, kakor danes večkrat slišimo. Kaj je cilj tvojega romanja, dragi brat, draga sestra? In še več: Ali sploh romaš? Si morda tako zadovoljen s seboj in svojim življenjskim položajem, da ne potrebuješ nobene poti naprej, da se ne obračaš za novimi obzorji, da nimaš nobenih vprašanj, ki kličejo po odgovorih in jih zahtevajo?

Ko beseda nanese na romanje, običajno mislimo, da je cilj romanja neko božjepotno svetišče. Nekatera svetišča so na poseben način vstopila v zavest krščanskega romarja. Vsi poznamo ta svetišča in mesta, ki so postala skoraj sinonim za romanje ter pri romarjih in tudi popotnikih vedno znova budijo željo po romanju.

Tudi sam sem bil dolgo prepričan, da je cilj romanja določen kraj ali svetišče. Ko romar prispe v tisto svetišče, je prišel na cilj romanja. Vendar pa nadškof Rino Fisichella, ki je proprefekt Dikasterija za evangelizacijo in mu je zaupana tudi organizacija dogodkov, povezanih s svetim letom, pravi, da cilj romanja ni prihod v romarski kraj, ampak je cilj romanja prihod domov.

Ima prav. Ko pridemo v romarski kraj, dogajanje našega spreobrnjenja postane  bolj intenzivno. Pot je bila priprava, je bila zorenje. Romarsko svetišče z vso svojo sveto zgodovino, prepojeno z molitvijo, zaupanjem in vero, pa začne nagovarjati našo vero in naše zaupanje, da se tudi mi odpremo Bogu in njegovemu delovanju – da stopimo na pot spreobrnjenja. In to moramo živeti doma. Na ta cilj romanja se moramo vrniti spremenjeni – naš pogled na stvari  in na ljudi mora postati drugačen, zaznamovan z vstajenjsko svetlobo.

V tem duhu bomo tudi začeli letošnji postni čas. Preden se bomo vprašali, s kakšnimi postnimi prizadevanji hočemo  prehoditi ta postni čas, moramo sami pri sebi priti do trdnega prepričanja, da namen posta nikakor ni zmaga nad seboj in nad svojimi navadami ali razvadami. Na ta način bi postni čas spremenili v neke vrste dieto ali v prizadevanje za zdrav način življenja. Seveda z vsem tem ni nič narobe. Vse to je v življenju vsakega izmed nas dobro in celo potrebno. A nima prav nič opraviti s postnim časom, ki je čas in priložnost za rast naše vere. 

Kaj bi torej lahko rekli, da je cilj našega postnega časa? Ne zmaga nad seboj, ampak je cilj postnega časa Jezusova zmaga nad grehom in smrtjo. Cilj postnega časa je velikonočno praznovanje Gospodovega vstajenja, v katerem tako čudovito odmevajo besede velikonočne pesmi slednice: »Povej nam, Marija, kaj si videla na poti! Grob Kristusa živega in slavo sem videla vstalega … Vstal je Kristus, upanje moje … Ti, o Kralj zmagoslavni, se nas usmili.«

Cilj našega postnega časa je torej vstati s Kristusom. Zato je pomembno tudi pravo izhodišče. Posipanje s pepelom na pepelnično sredo ni ostanek preteklega preveč z grehom in padcem zaznamovanega gledanja na človeka. Ne, posipanje s pepelom je opomin, da brez Boga, ki je v Jezusu Kristusu razodel vso svojo ljubezen do nas, ni načina, da bi mogli iziti iz tega pepelnatega stanja. Brez Boga se življenje ne izide. Ostane prah in pepel.

Naj pomen obreda pepelenja ponazorim z besedami profesorja Josepha Ratzingerja v knjigi Uvod v krščanstvo. Takole pravi: »Krščansko bogoslužje pomeni, da ne poskušamo opravičiti samega sebe, kajti taki poskusi opravičenja so v temelju samo izgovori in nas postavljajo v medsebojno nasprotje, enako kakor je bil Adamov poskus opravičevanja samega sebe izgovor in prelaganje krivde na drugega, da, navsezadnje poskus, kako bi obtožil Boga samega … Krščansko bogoslužje zahteva, da namesto razdiralnega medsebojnega nasprotovanja, ki je posledica samoopravičevanja, sprejmemo dar ljubezni Jezusa Kristusa« (213).

Jezusov dar je njegova beseda in moč, s katero to besedo lahko živimo. Beseda današnjega evangelija je zelo jasna in zahtevna: »Ljubite svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo in molite za tiste, ki grdo ravnajo z vami.« In besede ob koncu evangelija: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče! Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo … S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.«

Zato vas vabim, da bi v letošnjem  postnem času vsi stopili na pot tistega romanja, na katero nas pošilja Jezus Kristus. To romanje se začenja pri oltarju, kjer Jezus pravi: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi s svojim bratom« (Mt 5,23-24). To romanje nas bo pripeljalo do brata ali sestre, s katerim potrebujemo spravo, da se bova potem skupaj vrnila k oltarju in darovala svoj dar.

To bo najtežje romanje ne samo našega postnega časa in našega svetega leta, ampak kar romanje našega življenja. Hkrati pa je to tudi najbolj potrebno romanje, kar znova vzpostavi povezanost med nami, da znova postanemo bratje, sosedje, družina, da v resnici postanemo Cerkev.

Prihodnjo nedeljo pa nas bo s svojo besedo v letošnjem postnem času nagovoril papež Frančišek.

Naj nas na tem romanju upanja skozi postni čas v veliko noč na vsakem koraku spremlja materinska navzočnost Božje Matere Marije, Bog pa naj naše romanje blagoslavlja.

vaš nadškof Stanislav Zore
skupaj z vami romar upanja