Obnova cerkve Obnova župnijske cerkve po drugi svetovni vojni Med drugo svetovno vojno je bila ribniška župnijska cerkev hudo poškodovana. Ob koncu vojne je 19. aprila 1945 zaradi bombardiranja pogorela vsa streha na cerkvi, uničeni pa sta bili tudi obe zvonikovi kapi. Kolikor slikarij niso pokvarile krogle, jih je uničevala vlaga. Takoj po svoji namestitvi je prvi začasni župnijski upravitelj Stanislav Erzar pogumno zagrabil za delo. Župljani so mu vneto pomagali, da je cerkev kmalu dobila novo, z opeko krito streho. Začasno so z lesenima strehama pokrili oba zvonika. Na ugodnejše čase je bilo treba čakati nekaj let. Župnija Ribnica je v letu 1949 dobila v novem župnijskem upravitelju Alojziju Dobrovoljcu krepko roko, pogumno in preudarno glavo. Dolgoletni ribniški župnik in dekan se je skupaj z župljani lotil napornega dela celotne obnove župnijske cerkve. Brž ko je bila urejena notranjost cerkve, se začeli z obnovo zvonikov. Z mislijo na arhitekta Jožeta Plečnika, največjega slovenskega umetnika na področju arhitekture, je dekan Alo jzij Dobrovoljc v začetku junija 1956 obiskal prof. Franceta Frica (doma je bil iz Hrovače), takratnega župnika v Trnovem v Ljubljani. On naj bi posredoval pri svojem bližnjem sosedu umetniku, da bi dal zamisel za obnovitev zvonikov. Skupaj sta šla na obisk k velikemu mojstru in mu predložila svojo prošnjo. Arhitekt Plečnik se je zaradi visoke starosti močno ustavljal sprejeti naprošeno delo. Cerkev je hotel videti od blizu. Nekaj dni po ogledu cerkve (12. junij 1956) je svoje odklonilno stališče pismeno ponovil in ga utemeljil, da je prestar in bi zahtevno delo ne mogel voditi do konca. Prof. Fric je arhitekta ponovno prosil, naj delo kljub svojim letom prevzame, ker je Ribnica starodavna župnija in potrebuje nekaj zares lepega za svoje zvonike, Plečnikovih del pa je na Dolenjskem malo. Zato bo prav, da on znanemu kraju pokloni nekaj novega. Plečnika je začel za to gradnjo spodbujati tudi trnovski kaplan in tedanji generalni vikar ljubljanske škofije, dr. Jožef Pogačnik. Arhitekt je nato res kmalu, skupaj s spremnim pismom, poslal g. Fricu v trnovsko župnišče načrt za sedanja vršaca. Plečnik je v resnici za Ribnico napravil mojstrsko delo in z njim postavil čudovit kamniti pušeljc sredi Ribnice in Ribniške doline. O kaki nagradi za ves svoj trud ni hotel niti slišati. Tudi ob drugih podobnih priložnostih je prof. Fricu dejal: "Jaz imam svojo plačo, ki mi zadostuje za življenje. Čutim se dolžnega, da delam, kar in kolikor morem." To so besede največjega slovenskega arhitekta. Vse njegovo življenje je bilo en sam delovni dan. Srčno plemeniti arhitekt je 6. januarja 1957 umrl. Pri postavitvi novih vrhov cerkvenih zvonikov je sodelovala njegova učenka arhitektka Erna Tomšič, ki je pomagala tudi pri ostalih obnovitvenih delih na ribniški župnijski cerkvi. Finejše dele iz poliranega betona je izdelalo trnovsko podjetje arh. Lurške Curk. Nosilno ploščo nad zvonovi in osrednji stolpič pa je napravilo domače gradbeno podjetje. Vso pohvalo zaslužijo župljani, ki so redno in veliko dajali v puščico, mnogi pa so poleg tega na prošnjo g. dekana Alojzija Dobrovoljca radovoljno poprijeli za razna ročna dela. Ker je vsa župnija lepo sodelovala z g. dekanom, je bilo možno dokončati tako velika dela. Krajevna oblast je kot svoj prispevek k obnovitvenim delom odpustila ves predpisani davek za posek prve skupine gradbenega lesa. Nova zvonika je 7. avgusta 1960 blagoslovil škof Anton Vovk. Obnovljena cerkev je veličastni spomenik umetniku, ki je zasnoval načrte, a njihovega uresničenja žal ni dočakal, hkrati pa je tudi spomenik znanim in neznanim dobrotnikom, ki so pri obnovi s svojim delom, denarnimi prispevki ali kakorkoli pomagali. V povojnih letih je cerkev dobila tudi nova okna, prenovljena je bila njena zunanjost, restavrirali so Wolfove in Koželjeve freske. Cerkev je bila prepleskana v prvotnem slogu. Obnova poškodovanih Plečnikovih zvonikov Ob postavitvi Plečnikovih zvonikov najbrž nihče (niti arhitekt Plečnik) ni pomislil, da betonsko stebričevje ne bo dolgo kljubovalo težkim vremenskim razmeram Ribniške doline. Zelo neugodne vremenske razmere so hitro začele delo­vati na terac beton in sploh so hitro načele celotno betonsko konstrukcijo zvonikov. Že kmalu po dograditvi zvonikov (1960) so se na posameznih elementih začele pojavljati razpoke. Razpokam so se polagoma pridružile še druge poškodbe. Posledice teh se kažejo zlasti v odstopanju posameznih delov betona, ki so že nekajkrat padli z zvonika pred cerkev, kjer so resno ogrozili mimoidoče. O stanju zvonikov je bilo v letih 1987 do 1995 izdelanih že več poročil in tudi predlogov za sanacijo, kjer je sodeloval Zavod za spomeniško varstvo iz Ljubljane. Zadnji projekt sanacije zgornjih delov Plečnikovih zvonikov župnijske cerkve v Ribnici je izdelal Inštitut za raziskavo materialov IR MA iz Ljubljane v oktobru leta 1996. Odgovorni vodja projekta je Iztok Leskovar, dipl. ing. gradbeništva. Direktor Inštituta pa je dr. Andrej Zajc, dipl. inž. fizike. Omenjeni načrt obnove dobro prikaže sedanjo situacijo Plečnikovih zvonikov, možnost popolne obnove betonskih elementov, povezavo obeh zvonikov s celotno cerkvijo (jeklene vezi). Inštitut IRMA je ob razpisu v Uradnem listu edini ponudil načrt obnove zvonikov in je od Ministrstva za kulturo ter od Zavoda za spomeniško varstvo dobil dovoljenje za obnovo. Omenjeni Inštitut je začel s sanacijo v začetku aprila leta 1997 in predvideva, da bodo vsa dela zaključena prihodnje leto (1998). Pogled na "razpadajoči" Plečnikov zvonik l. 1997 http://zupnija-ribnica.rkc.si/index.php/content/display/467