Župnijska cerkev sv. Štefana, papeža &nbsp; Cerkev sv. &Scaron;tefana v Ribnici stoji na mestu starodavne prednice, ki je bila večkrat poru&scaron;ena in prezidana. Iz zapisov dekana Antona Skubica razberemo, da je bila prvotna ribni&scaron;ka župnijska cerkev zgrajena vsaj okoli leta 1000. Sklepati smemo, da je bil sočasno z njo zgrajen tudi ribni&scaron;ki grad. Ta prvotna cerkev je stala do leta 1340, ko jo je, kakor navaja Skubic, &quot;morda poru&scaron;il grozni potres, da so morali pozidati novo.&quot; V tej cerkvi je obstajal stranski oltar sv. Jurija. Tedaj so bili gospodarji Ribnice Ortenburžani: Oton V. in Oton VI. Znan nam je tudi tedanji ribni&scaron;ki vikar Janez (1347). Neka listina iz leta 1366 nam pove, da je tega leta, torej več kot 25 let po omenjenem potresu, stranski oltar sv. Jurija &scaron;e stal, torej smemo sklepati, da prvotna cerkev ni bila popolnoma poru&scaron;ena, ampak le zelo po&scaron;kodovana. Obnovili so jo Ortenburžani kot njeni cerkveni patroni. Leta 1415 je grozovit požar upepelil ves trg, trideset let kasneje pa je ponovno pogorela polovica trga. V tem času je bila mogoče ponovno poru&scaron;ena tudi prvotna cerkev. Novo so najbrž postavili Celjski grofje (Herman II., Friderik II.) kot cerkveni patroni v letih 1418 - 1456. Iz te dobe sta nam znana ribni&scaron;ka župnika Martin in Ga&scaron;per. Ta cerkev, ki je stala &scaron;e v Valvazorjevem času (okoli leta 1680), pa ni več imela stranskega oltarja sv. Jurija, kar bi pomenilo, da je bila nova, torej druga cerkvena stavba. Župnijska cerkev za časa Valvazorja Morebiti ni preveč drzno, ako sklepamo, da je patriarhov vikar pičenski &scaron;kof Martin leta 1454, ko je posvetil oltar v ribni&scaron;ki grajski kapeli, istočasno posvetil tudi takrat novo ribni&scaron;ko župnijsko cerkev. Če domneva drži, je ob tej priložnosti gotovo umestil prvega znanega ribni&scaron;kega naddiakona Klemena. Ta župnijska cerkev je stala 300 let, do leta 1775, ko je pogorela. Popravil in obnovil jo je na istem mestu zadnji ribni&scaron;ki arhidiakon Kobal s sodelovanjem cerkvenega patrona grofa Gvidona Cobenzla. Ta cerkev je stala &scaron;e skoraj 100 let, ko je bila za časa dekana Ignacija Holzapfla leta 1866 popolnoma poru&scaron;ena. Motiv za poru&scaron;enje je po pripovedovanju starih ljudi obstajal v tem, ker je bila premajhna. Zaradi svoje starosti je bila namreč v tako razpadajočem stanju, da je ni bilo vredno več popravljati ali obnavljati. &nbsp; Župnijska cerkev za časa dekana Ignacija Holzapfla Tretjo stavbo župnijske cerkve je v letih 1866/68 na novo postavil dekan Ignacij Holzapfel s sodelovanjem in prispevki vseh župljanov. Ribnica je bila v tistem času &scaron;e &quot;cesarska&quot; fara in je bil njen patron avstrijski cesar. Dekan Ignacij Holzapfel je bil zelo podjeten gospodar. Ustno izročilo trdi, da je prvotno nameraval ves svoj denar porabiti za gradnjo nove cerkve. Ob konkurenčni razpravi pa je menda zahteval, da mora biti nova cerkev zgrajena na mestu stare, obrnjene z glavnim oltarjem proti vzhodu. S to svojo zahtevo pa ni prodrl in je oblast določila, da je glavni oltar v smeri proti jugu in glavni vhod na glavno cesto. Zaradi tega je svojo gotovino namenil v drug namen. V svojem volilu je zapustil kar 50.000 goldinarjev kot svoj prispevek za gradnjo gluhonemnice v Ljubljani. Dekan Holzapfel je z neizmerno požrtvovalnostjo in z velikanskimi težavami spravil novo cerkev pod streho, popolnoma dokončati pa mu je ni bilo dano, ker mu je sredi dela pljučnica pretrgala nit življenja. Poleg ribni&scaron;ke župnijske cerkve je drugi spomenik njegove radodarnosti gluhonemnica v Ljubljani. Holzapfla imamo po pravici za pravega ustanovitelja tega zavoda. Gluhonemnici je namreč ob svoji smrti zapustil vse svoje premoženje, ki je takrat zna&scaron;alo 52.962 goldinarjev. Povod za to velikodu&scaron;no potezo je treba iskati v njegovem plemenitem srcu. Z bridkostjo je ugotavljal, da se je morala slovenska gluhonema mladina &scaron;olati in vzgajati v tujih zavodih, ki so jo versko in narodno odtujevali od slovenskih izročil. To ga je tako bolelo, da je v njegovem plemenitem srcu vzkalila misel na gradnjo prve take vzgojne ustanove na slovenskih tleh, &scaron;ole za gluhoneme v slovenskem jeziku in čustvovanju. Ta njegova zamisel je bila uresničena &scaron;ele leta 1900, ko je bila gluhonemnica v Ljubljani zgrajena v glavnem s Holzapflovimi denarnimi darovi. V času gradnje sedanje ribni&scaron;ke cerkve so hranili Najsvetej&scaron;e v kapelici iz lesa, ki je bila med novo cerkvijo in nekdanjim župni&scaron;čem. Ob nedeljah in praznikih so imeli župljani sv. ma&scaron;o v podružni cerkvi v Hrovači za južni del župnije in pri Sv. Križu za severni del. 29. oktobra 1866 je tedanji stolni pro&scaron;t in generalni vikar Anton Kos blagoslovil temeljni kamen. Ta izredno pomemeben dogodek je zapisan v posebni listini, ki so jo vzidali v vogelni kamen in se glasi takole: &quot;Za Pija IX., rimskega papeža, Franca Jožefa I, avstrijskega cesarja, Jerneja Vidmarja, ljubljanskega knezo&scaron;kofa, Ignacija Holzapjelna, dekana in župnika ribni&scaron;kega, in njegovih dveh kaplanov Riharda Franka in Matija Smoleja so tej cerkvi, katero zidajo ribni&scaron;ki farani sv. &Scaron;tefanu, papežu in mučencu na čast, na svoje stro&scaron;ke in s pomočjo cesarjevo, na mesto prej&scaron;nje prastare in veliko pretesne, vpričo silne množice faranov slovesno blagoslovili in vložili ta temeljni kamen Anton Kos, ljubljanske stolne cerkve pro&scaron;t in &scaron;kofov vikar. V spomin tega imenitnega dneva smo v ta kamen vložili zapečateno pu&scaron;čico ter vanjo dali: &bull; To pismo, pisano na koži. &bull; &Scaron;tiri kamenčke (in sicer: enega iz Olske gore, enega iz gore Tabor, enega iz vrta Getsemani in enega iz &quot;Ecce Homo&quot; oboka, nedavno izkopanega, na katerem je Kristus stal). Te kamenčke je prinesel iz svete dežele Luka Jeran, kaplan v Trnovem v Ljubljani. &bull; Zemljevid in popis Ribni&scaron;ke doline od leta 1864. V Ribnici na zidali&scaron;ču nove cerkve, 29. oktobra 1866. le ta. &quot; Gradbena dela so hitro napredovala, saj je bila cerkev dograjena v dveh letih. 8. novembra 1868 jo je blagoslovil stolni dekan Janez Zlatousti Pogačar, kasnej&scaron;i ljubljanski knezo&scaron;kof. Po smrti dekana Holzapfla je nadaljeval z deli pri novi cerkvi dekan Martin Skubic, ki je bil ume&scaron;čen v ribni&scaron;ko župnijo 14. oktobra 1868. Veliko cerkev je bilo potrebno vso opremiti, kar je bilo veliko delo naslednjih desetletij. Najprej so za ma&scaron;evanje začasno postavili kar oltar iz stare cerkve. Ribni&scaron;ka župnijska cerkev je ena največjih cerkva v ljubljanski nad&scaron;kofiji in Sloveniji. V dolžino meri 50 m , &scaron;iroka je 22 m in visoka v prezbiteriju 16,6 m ter v ladji 18 m. Galeriji merita 30 x 5 m. Cerkev je sezidana v historičnem romanskem slogu. Podobne cerkve iz te dobe so &scaron;e na Vrhniki, Bo&scaron;tanju in Zagorju. Ne le zunanjost, tudi notranjost ribni&scaron;ke cerkve s svojo opremo razodeva njeno mogočnost.http://zupnija-ribnica.rkc.si/index.php/content/display/459<![CDATA[Obnova cerkve]]><![CDATA[Zvonovi]]><![CDATA[Orgle]]><![CDATA[Ostale umetnine]]><![CDATA[Freske]]><![CDATA[Stranska oltarja]]><![CDATA[Glavni oltar]]>